Orakelj, kot je osrednjo razstavo 36. grafičnega bienala Ljubljana naslovila Chus Martínez, poimenuje in časti simbolni kraj, kjer se vsa bitja sprašujejo o smeri svojega življenja. Ker nam je mar za jutrišnji dan, smemo domnevati, da nam je mar tudi za to, da ostanemo živi, za svet v miroljubnem sožitju. V času vse večje negotovosti in izkušnje bivanja v svetu, ki ne priznava naših potreb, se porajajo številne oblike eskapizma in zavajajočega odločanja. Pričakovanje velikih odgovorov in gibanj s široko mobilizacijo, ki bi bila zmožna odpraviti posledice vojn in delovanja temačnih sil, nista realni možnosti. Umetnost, pri čemer merimo na vsa področja umetnosti, predpostavlja obstoj neznatne, a zelo pomembne točke, kjer je mogoče biti svoboden in sanjariti, kjer smemo zahtevati svobodo in mir. Razstava Orakelj je obravnavala to neznatno točko. Na bienalu smo izhajali iz predpostavke, da je vsaka umetnostna in kulturna prireditev hkrati tudi orakelj, torej območje, kjer lahko razmišljamo o tem, kako je mogoče ustvariti skupno dobro, kako udejanjiti dobro življenje, utemeljeno na skupnih vrednotah.
Bienale je bil torej mesto vedeževanja, mesto interpretacije, v samem središču Oraklja v Ljubljani pa smo naleteli na Žogico Marogico. Žogica je lik, ki uteleša tradicijo, politiko in potrebo po izumljanju sistemov, namenjenih za posredovanje, izobraževanje in povezovanje ljudi. To lutko pozna skoraj vsak prebivalec Slovenije. Pisana žogasta glava, ki jo je likovna umetnica Ajša Pengov (1913–1983) zasnovala za lutkovno predstavo po besedilu Jana Malika (1904–1980), postavljeno leta 1951 v današnjem Lutkovnem gledališču Ljubljana, je postala velika uspešnica nemudoma po ljubljanski lutkovni in radijski premieri in na odrih vztraja že več desetletij. Lutkovna tradicija in njeno zanimanje za izumljanje avtonomnih bitij, ki jih izoblikujeta obrt in domišljija, imata neizmeren potencial za refleksijo številnih vprašanj, ki danes vplivajo na oblikovanje scenarijev našega sveta: tehnologija iger na srečo, breztelesne in avtonomne inteligence, ki so sposobne preseči človeka, analogno množično izobraževanje v digitalni dobi, nove oblike folklore za povezovanje in skupno sanjarjenje. Žogica – torej lutka, ki se je rodila iz pomislekov o tem, kdo nadzoruje koga – je vezivo med starimi sanjami o neodvisnosti in novimi nočnimi morami, povezanimi s tehnologijo. Pri ustvarjanju lutk se je avtorica Ajša Pengov spraševala: Ali bi bilo treba lutke upravljati z rokami ali vrvicami? Naj bodo podaljšek našega človeškega telesa ali naj postanejo neodvisne? Lutke niso oblikovane po vzoru gledališča s človeškimi igralci, marveč so avtonomne v svojih gibih in izrazih.
Na vsaki od razstavnih lokacij so imele posebno mesto tudi lutkovne instalacije in avtomati Silvana Omerzuja, ki so se tematsko nanašali na vsako od prizorišč ali vprašanj, ki jih je razpirala razstava. Dela so postala naši sopotniki po Oraklju, oporne točke in sogovorniki. Četudi nema, je njihova izrazna moč tolikšna, da je z njimi mogoče razmišljati o vojni in miru, o sočutju in medsebojni skrbi, o mitih in sanjah ter o poeziji in pesniški svobodi. Prav poezijo je treba predstavljati skupaj s sodobno umetnostjo kot del neizmernega prizadevanja za ohranjanje odprtosti uma. V tem trdnem prepričanju je Chus Martínez na vsako od prizorišč umestila tudi izbrane pesmi Svetlane Makarovič. S tem je pozvala k razumevanju zgodovine svobode kot prepletene z dognanji literature, saj so tudi naši možgani literarni stroj. Naš um za razumevanje prostora in časa uporablja prispodobe. Zgodba, projekcija in parabola so obstajale pred slovnico. Jezik zato izhaja iz teh miselnih sposobnosti. Umetnost in književnost sta temeljnega pomena – ne zaradi okusa, ne zaradi oblike, ne zgolj zaradi njune tematike, temveč ker njun obstoj sam po sebi zagotavlja, da bomo našli pot naprej, ponovno vzpostavili ravnovesje in obnovili vrednote življenja in svobode. Podobna je vloga glasbe. Ta je skoraj obredno odprla 36. grafični bienale Ljubljana. Katalonska pevka Maria Arnal je s pesmijo pospremila prve obiskovalce k ogledu razstave in jih nagovorila k skupnemu, četudi improviziranemu petju, po uradnem odprtju razstave pa sta v Plečnikovem avditoriju nastopili glasbenici, ki ustvarjata pod imenom Tarta Relena. Vokalistki prepevata sodobne variacije mediteranskih ljudskih pesmi v španščini, katalonščini, italijanščini, latinščini, judovski španščini in grščini, s čimer odražata bogastvo in medsebojno prepletenost tega prostora. Kuratorka in umetniška vodja bienala je poudarila, da nas tovrstni ustvarjalci vseskozi opominjajo, da sta ljudska glasba in umetnost v širšem pomenu besede skupno dobro, ki ne pripada nacionalističnim interesom, temveč je odraz zgodovine in skupne človeške izkušnje.
V MGLC Gradu Tivoli smo se srečali z duhovi. Dobesedno ali v prenesenem pomenu so bile na tem prizorišču pred nami zgodbe iz človeške preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, svarilne in take, katerih namen je opolnomočenje. MGLC Švicarija je bila, kakor tudi v svoji preteklosti, zatočišče, mesto, kjer sta v ospredju skrb za drugega in inovativna misel, katere cilj je boljša in pravičnejša prihodnost za vse. Z dvema umetniškima projektoma smo se na prostem srečevali v parku Tivoli, javnem prostoru, ki na različne načine živi z mestom vse leto. Tukaj smo imeli priložnost z umetnostjo uživati v tem skupnem dobrem, po drugi strani pa razmišljati o nepravični kolonialistični prilastitvi svetovnega bogastva. Moderna galerija je združevala dela, ki pričajo o sobivanju, o kljubovanju vojni in nasilju, spoprijemanju z naravnimi katastrofami, o mestu človeka v naravi in odnosu do drugih živih bitij. Svet, v katerem smo se tam znašli, je bil bogat, poln zgodb in občutkov, prostor razmisleka in sočutja. Po tovrstnem vrtincu podob je bil v Mestni galeriji čas za postanek. Tam so bile v ospredju sanje, harmoničnost sveta, ki jo začutimo, če se vanj poglobimo in mu prisluhnemo, ter preobrazba, ki se nam obeta.
Vprašanje naše skupne prihodnosti se je prek lutk in drugih pripovedovalcev – človeških in nečloveških – na razstavi Orakelj tako pokazalo kot brezmejno. Čeprav nas izbrani umetnice in umetniki ves čas soočajo s krizami, v katerih smo se znašli, so njihova dela navdihujoča. Tudi kadar ne ponujajo konkretnih odgovorov in rešitev, se zdi, da smo ob njih in z njimi na pragu drugačnega načina obstoja. Takega, ki predpostavlja več sočutja, bolj poglobljenega in iskrenega medsebojnega razumevanja ter drznega zamišljanja prihodnosti.
Ob osrednji razstavi so potekale tudi tri vzporedne: razstava prejemnice velike nagrade 35. grafičnega bienala Ljubljana Tejswini Narayan Sonawane Ena luna, eno sonce, razstava prejemnikov nagrade občinstva 35. grafičnega bienala Ljubljana kolektiva SVS Sreda v sredo & prijatelji in razstava Začetek nečesa velikega. Leto 1955 in I. mednarodna grafična razstava, ki je zaznamovala 70-letnico Grafičnega bienala Ljubljana in smo jo pripravili v sodelovanju z Muzejem novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Ob visokem jubileju je izšel tudi Zbornik z besedili domačih in tujih piscev, ki smo ga predstavili na mednarodnem dogodku ob zaključku bienala, Orakelj pa sta pospremila pregledni Vodič po razstavi ter esejistična knjiga Orakelj: O domišljiji in svobodi, ki ob različnih teoretskih perspektivah priznanih avtoric z dnevniškimi zapisi Chus Martínez razkriva ozadje nastajanja osrednje razstave. Razstavna publikacija Ena luna, eno sonce nam približa edinstveni imaginarij indijske grafičarke Tejswini Narayan Sonawane. Posebni projekt bienala je grafična mapa, tokrat zamišljena kot prenosljiva prerokba ali nomadska knjiga, v kateri izbrani umetniki (Sinzo Aanza, Saelia Aparicio, Miles Howard-Wilks, Eduardo Navarro, Manuela Morales Délano, Silvan Omerzu in Aili Vint) s svojimi deli izpostavljajo vprašanja o tem, kako živeti, delati in si zamišljati svet drugače.
