Oblike bolezni

Zdravniki razlikujejo med različnimi patološkimi vzorci bolezni, kar pojasnjuje tudi različen potek bolezni in različno odzivnost na zdravljenje.

• Recidivno reminentna MS
• Sekundarno progresivna MS
• Primarno progresivna MS
• Benigna MS

Recidivno remitentna multipla skleroza (RRMS)

Na začetku bolezni je pri 85 do 90 odstotkih bolnikov značilen recidivno remitenten potek, ki poteka v obliki zagonov, ki jim sledi popolno ali delno okrevanje. Med samimi zagoni ni napredovanja bolezni.

Zagon je opredeljen kot pojav novih simptomov (na primer spremenjen občutek, vnetje očesnega živca …) ali ponovitev prejšnjih, ki trajajo več kot 24 ur in za katere niso krivi drugi vzroki, vključno s povišano telesno temperaturo.

Sekundarno progresivna multipla skleroza (SPMS)

Pri 40 do 60 odstotkih bolnikov z recidivno remitentno MS bolezen v desetih do petnajstih letih preide v sekundarno napredujočo obliko. Pri tej obliki MS se klinični znaki postopoma nepretrgoma slabšajo. Pri nekaterih bolnikih so še lahko prisotni zagoni bolezni.

Primarno progresivna multipla skleroza (PPMS)

Primarno napredujoča oblika se pojavi pri približno 10 odstotkih bolnikov. Zanjo je značilno, da se znaki in simptomi vsaj dvanajst mesecev postopoma, vendar nepretrgoma slabšajo, in sicer brez vmesnih izboljšanj. Bolniki s primarno napredujočo obliko MS so v povprečju na začetku bolezni nekoliko starejši, pogosteje pa so prizadeti moški. Pri teh bolnikih se pogosto pojavi napredovala šibkost spodnjih okončin.

Benigna oblika multiple skleroze

Poznamo tudi benigen potek bolezni, ki jo ima 15 do 20 odstotkov bolnikov. Zanjo je značilno, da tudi petnajst let po začetku prvih simptomov ali znakov pride le do neznatnega napredovanja prizadetosti, včasih pa prizadetost sploh ne napreduje.

Zdravljenje

Način zdravljenja je odvisen od poteka bolezni. Oblika MS, ki poteka z zagoni, ima boljšo prognozo od napredujoče oblike. Z zdravili lahko bolj ali manj uspešno vplivajo na potek recidivno-remitentne MS, sekundarno napredujoče MS z zagoni in klinično izoliranega sindroma. Le eno zdravilo je Evropska agencija za zdravila doslej odobrila za zdravljenje primarno napredujoče MS.

Vplivanje na imunski sistem je običajni način zdravljenja MS. Zdravila, ki se uporabljajo:

• Kronični imunosupresivi
• Imunorekonstrukcijska zdravila

Imunosupresivi

Imunosupresivne terapije delujejo tako, da zavirajo imunski sistem telesa. Ljudje z MS taka zdravila lahko jemljejo dlje časa, od tod izraz kronični imunosupresivi.

Kronični imunosupresivi delujejo na ves imunski sistem, tako na prirojeni kot pridobljeni del. Ob prenehanju jemanja kroničnih imunosupresivov, postane MS znova aktivna. Jemanje te terapije mora biti redno, pri nekaterih zdravilih tudi vsakodnevno. Dolgotrajno zaviranje limfocitov oslabi imunski sistem in poveča tveganje za okužbe vse dokler terapijo jemljemo, tveganje za okužbe pa se lahko sčasoma tudi poveča.

Imunorekonstrukcijska zdravila

Imunorekonstrukcijske terapije za MS delujejo tako, da na prirojen imunski sistem ne vplivajo, temveč za kratek čas zavirajo le pridobljeni imunski sistem. Delujejo tako, da zavirajo limfocite, ko pa se terapija zaključi, se limfociti povrnejo na normalno raven. Temu znanstveniki pravijo, da se pridobljeni imunski sistem ponovno vzpostavi, rekonstituira. Učinek zdravljenja vztraja še dolgo časa po zadnjem odmerku zdravila. Trajanje zdravljenja po zadnjem odmerku je glavna razlika med obema načinoma zdravljenja.

Cilji zdravljenja

Predpisano zdravljenje je odvisno od simptomov, teže bolezni in tipa MS, ki jo posameznik ima. Zdravnik bo ob odločitvi o zdravljenju skupaj z bolnikom najverjetneje zasledoval naslednje cilje:

• želel bo čim bolj zmanjšati pojav ponovitev bolezni (relapsov),
• čim bolj upočasniti napredovanje bolezni ter
• čim bolj zmanjšati ali celo preprečiti škodo, ki jo bolezen povzroči in je vidna na MRI.

Včasih se je bolj uporabljalo tako imenovano eskalacijsko zdravljenje, kar pomeni, da se je recidivno-remitentna multipla skleroza (RRMS) najprej začela zdraviti z manj učinkovitimi zdravili, ki so imela manj stranskih učinkov, ob morebitnem zaznanju aktivnosti bolezni (radioloških ali kliničnih znakov aktivnosti bolezni) pa so bolnika začeli zdraviti z učinkovitejšimi zdravili, ki pa imajo tudi več stranskih učinkov. Danes se vse pogosteje uporablja indukcijsko zdravljenje, kar pomeni, da se že na samem začetku uporabljajo najučinkovitejša zdravila, čemur lahko sledi vzdrževalno zdravljenje.

Bolnik z multiplo sklerozo (MS) naj bi nevrologa v prvih letih po diagnozi videl vsaj enkrat na leto in bil tudi redno v stiku s sestro za MS. Bolnike, ki jemljejo nekatera novejša imunomodulatorna zdravila, nevrologi na začetku zdravljenja kontrolirajo celo pogosteje, tudi več kot enkrat na leto.

COVID-19 in multupla skleroza: Najpogostejša vprašanja

Kaj storim ob pojavu simptomov covid-19?

• Ostanite doma
• Pokličite svojega osebnega zdravnika (in/ali nevrologa)

Kakšni so simptomi okužbe z novim koronavirusom oziroma covid-19?

Najpogostejši simptomi so:

• vročina
• suh kašelj
• občutek pomanjkanja zraka
• oteženo dihanje.

Bolezen pa se lahko začne tudi zgolj z:

• bolečinami v mišicah in sklepih
• utrujenostjo
• slabim počutjem ali praskanjem v grlu
• z drisko
• pogosto pa se pojavita tudi spremenjena voh in okus.

Kaj storim ob potrjeni okužbi z novim koronavirusom?

• Ne opuščajte predpisanega zdravljenja sami
• Pokličite svojega nevrologa
• Nevrolog bo po potrebi prilagodil vašo terapijo.

Ali multipla skleroza povečuje tveganje, da zbolim za covid-19?

Običajno velja, da vsaka okužba pri osebah z MS pomeni tveganje za zagon bolezni, zato je zanje zelo pomembno, da sledijo priporočilom o higienskih ukrepih:

• Higiena kašlja
• Umivanje in razkuževanje rok
• Čiščenje in razkuževanje površin
• Varna razdalja
• Socialna osamitev
• Zaščitna oprema – pravilna uporaba maske

Možno je tudi, da bi imela oseba z MS večje tveganje za okužbo, ker bi zaradi motoričnih težav ali invalidnosti težje izvajala naštete ukrepe. Osebe z MS imajo lahko pridružene bolezni - arterijsko hipertenzijo, sladkorno bolezen in tako posredno povečana tveganja, povezana s covid – 19.

Ali zdravljenje z imunosupresivi in imunorekontrukcijskimi zdravili povečuje tveganje, da zbolim za covid-19?

To je možno, saj zdravila vplivajo na delovanje imunskega sistema in nekatera med njimi povečajo dovzetnost za okužbe.

Ali zdravljenje z imunosupresivi in imunorekonstrukcijskimi zdravili povečuje tveganje za težji potek covid-19?

Večina strokovnjakov je sprva menila, da ta zdravila povečujejo tveganje za težji potek covid-19, zato so tudi prilagajali terapije bolnikom. Vendar so podatki iz dosedanjih študij oseb z MS, ki so se okužile z novim koronavirusom, pozitivni: ti bolniki zaradi svojih zdravil niso imeli bistveno težjega poteka bolezni covid, večina jih je (podobno kot zdrava populacija) z blažjimi simptomi lahko ostala doma. Težji potek covid-19 je bil značilen predvsem za osebe z MS, ki so imele pridružena stanja (starost, diabetes, debelost, invalidnost), kar je enako, kot pri zdravi populaciji.

Med tem strokovnjaki že preiskušajo tudi različne hipoteze: pri covid-19 vse kaže, da težji potek ni posledica same okužbe, ampak burnega odgovora našega imunskega sistema nanjo. Paradoksalno bi to lahko pomenilo celo, da so ljudje na imunosupresivih do neke mere zaščiteni, saj njihov imunski sistem ne bo reagiral burno na okužbo.

Kaj pa če imam zagon bolezni med epidemijo oziroma med katerim od morebitnih izbruhov novih okužb v prihodnosti?

Pokličite svojega nevrologa. Skupaj z nevrologom bosta ocenila, kako naprej.

Kaj pa če bom potreboval/a steroide?

O tem se boste odločili skupaj s svojim zdravnikom. Uporaba steroidov se načeloma odsvetuje. Steroidi nimajo bistvenega učinka na sam zagon, pripomorejo pa k hitrejšemu okrevanju.

Vitamin D in COVID 19

Poleg zelo natančnega uravnanja homeostaze kalcija, ki ga še vedno štejemo za osnovno funkcijo vitamina D, danes vse bolj razumemo tudi njegovo zunajskeletno delovanje. Vemo, da lahko aktivna, steroidna oblika vitamina (1,25-dihidroksiholekalciferol) aktivira več sto genov, kot kaže, pa so ključni njegovi učinki pri imunomodulaciji. Tukaj njegova regulacija sicer ni tako natančno umerjena kot pri homeostazi kalcija, zato je za aktivacijo imunskega sistema zelo pomembna ustrezna preskrbljenost s kalcifediolom (25(OH)D).

Vitamin D je pomemben pri delovanju prirojene imunosti (študije kažejo manj respiratornih okužb pri ljudeh, ki jemljejo dodatek vitamina D - veliki odmerki). Vitamin D tudi preprečuje čezmerni imunski odgovor, ta mehanizem pa je še posebej pomemben pri pojavu citokinskega viharja, ki ima osrednjo vlogo tudi pri zapletih okužbe z virusom SARS-CoV-2. Poleg tega tudi znižuje stopnjo koagulacije v malih žilah, s čimer ščiti pred pojavom tromboze.